Seveda, tudi moški jočemo. Ob res težkih trenutkih, smrti ljubljene osebe, včasih pa celo ob filmih, še posebej, če govorijo o tistem, kar nosimo globoko v sebi in le izjemoma pride na dan. Malo prej sem imel solzne oči. Krivec je bil film, ki sem ga v dar prejel že davno nazaj in me je kar malo sram, da sem ga pogledal šele zdaj – The Notebook. Sama zgodba o zaljubljanju in vztrajnem čakanju je lepa, a prava lepota je v prikazu ljubezni, ki se ji človek ves preda in zato ne zbledi niti na stara leta.
Vem, kaj si želim. Hočem ljubiti iz vsega srca, brez najmanjše zadržanosti. Seveda imam rad sorodnike, prijatelje, v življenju marsikaj naredim iz ljubezni do bližnjega, a to še ni to. Nisem še zgradil odnosa, v katerem bi se res dal cel, v polnosti. To iščem in sanjam.
Vau, Jakob. Res hard.
Verjamem, da ti bo to On sam naklonil ob najbolj pravem času zate. Tudi v čakanju je pot. Vem.
Notebook je pa res ganljiv. Vreden ogleda, da se spomniš, kaj res pomeni ljubiti nekoga neskončno. Vedno znova. In čez vse.
Pogumno!
Bravo, lep zapis – ti se trudi še naprej in prosi Gospoda za to, da ti odpre oči srca… Sanje ne škodijo, seveda 😉
Super zapis! 🙂 Upam, da se čim prej uresniči, in zdi se mi, da za luštne in prijetne fante to nikoli ni bil problem! 😉
No, Jakob, in kako je blo v Logu? 😉
Tinuška, Andrej in Miss Poppy – hvala za spodbudne besede.
Nataša, v Logu je blo super! hvala za idejo.
NZK, sam d ti je blo fajn 🙂
se vidmo 1.sep.?