Ugasnil luči bi,
svetilke ob cestah
in v oknih vseh hiš,
da utonem v nebesno globino –
src tiho gorečih morjé.
Zgubljen,
manjši kot prah,
izpraznjen in nem.
Dovolj, glej, srce
čuteče ob meni,
pa najdem pristan,
zaplešem z vesoljem,
spet ljubim, živim.